V slovo Ivanu Pipanu (1929 – 2017)

objavljeno v: Razno | 0

V petek zjutraj me je poklical Justin, predsednik društva. Veselo sem se odzval na klic, a takoj zatem, ob prvih Justinovih besedah, začutil novico, še preden je bila izgovorjena. Ivan je ponoči preminil. Onemelo mi je srce.

V mojih prsih topa bolečina, nekaka praznina, nek del v srcu se je odkrhnil. Sedel sem za pisalno mizo, utrinki spominov, samih lepih spominov, so kot drobni bliski prodirali vame. Nič ni zalegla misel, da v tvoji starosti, Ivan, žal slej ko prej pride čas večnega sna. Le zavedanje, da te več ni, se je širilo skozi um in srce. Zavedanje, da je moj dragi prijatelj, naš dragi prijatelj, kolega fotograf, zaprl oči, lučka njegovega tuzemskega življenja je zamrla.

Dolga leta sva bila prijatelja in klubska tovariša. Kar nekaj jih je, s katerimi si bil še dlje časa povezan, pa vendar, prijatelji so me prosili, da ti jaz izrečem naše zadnje priznanje, to zadnjo zahvalo za vse, kar si dal društvu in vsakemu od nas posebej. Hvaležen sem za to sladko grenko breme.

Tako mlad sem bil, ko sem vstopil v prostore Fotografskega društva Radovljica. 25 let, zagnan, a neizkušen za kukalom fotoaparata in še bolj pri delu v pridušeni svetlobi fotografske temnice. Edi in ti, dragi Ivan, sta me spodbujala in usmerjala. In le dve leti kasneje sta me nagovorila, da sem prevzel vodenje društva. Ustrašil sem se odgovornosti, a vseeno sprejel pod pogojem, da boš ti podpredsednik; da bom imel sogovornika in mentorja, fotografa inštruktorja, moža zrelih izkušenj, tudi na področju društvenih aktivnosti.

Nisi bil mentor in opora le meni, ampak še vrsti drugim kolegom, ki so se v minulih desetletjih spoprijemali z vodenjem našega društva. Vedno aktiven, vedno povezovalen, vedno podpirajoč. Vem, da si vame vtisnil neizbrisen pečat. In vem, da še v marsikoga drugega. Pečat si vtisnil Fotografskemu društvu Radovljica, številnim mladim obiskovalcem fotografskega krožka na Osnovni šoli Antona Tomaža Linharta, zaznamoval si kulturni utrip občine Radovljica.

Dragi Ivan, s kakšno skrbnostjo in predanostjo si delal z mladimi! Koliko ur si jim leto za letom, polnih 23 let, posvečal, jih v fotografskem krožku  vpeljeval v umetnost risanja in slikanja s svetlobo! Da, umetnost! Neutrudno si širil zavest, da je fotoaparat v rokah fotografa to, kar je čopič v rokah slikarja. Orodje za zajem svetlobe na občutljiv filmski trak. Slika pa je ustvarjena v človeku, v sintezi uma in srca, v preslikavi ustvarjalčeve duše v zgodbo, najprej ujeto v emulzijo na filmskem traku, nato prenesena na beli fotografski papir.

Tudi okolje je prepoznalo tvoj prispevek. Bil si dobitnik številnih priznanj, zato mi dovoli, da se v krogu tvojih domačih in nas, tvojih prijateljev in kolegov fotografov še enkrat spomnim, da si za svoje delo v fotografskem društvu in v Fotografski zvezi Slovenije leta 1998 prejel Puharjevo zlato plaketo, najvišje priznanje Fotografske zveze Slovenije! 62 let si bil član radovljiškega fotografskega društva. Zadnjič, komaj pred dobrim mesecem in pol, ko si na proslavi 70. letnice Fotografskega društva Radovljica prejel še posebno priznanje za dolgoletno delo in vodenje društva, sem si obljubil, da tebe in Adija v decembru obiščem, da skupaj popijemo kozarček in se pogovarjamo – o fotografiji. A si, starosta radovljiških fotografov, prej odšel.

Fotografi se v temnici zavemo moči luči! V svojem in imenu vseh prijateljev, kolegov fotografov naj se zato še zadnjič poslovim od tebe, dragi Ivan, s fotografskim pozdravom: Dobro luč, Ivan, Dobro luč!

Govor prijatelja in fotografskega kolega Benjamina Vrankarja na pogrebu pokojnega Ivana Pipana.

 

Prikazna fotografija Ljubo Kozic

Fotografija Marjan Resman in Vida Markovc

Napiši komentar