V letu 2020 smo izvedli foto izlet na Slovensko obalo. Obiskali smo mesto Piran, Sečoveljske soline in Škocjanski zatok. V Piranu smo bili priča naraščanju morja, visoko plimo, ki je poplavilo ulice okoli mandrača. Tako smo bili priča fotogeničnemu morju.
Kot vsako leto smo razpisali fotografski natečaj in izbor selektorja, našega kolega Jasima Suljanoviča je tukaj predstavljen. Razstava bo v naši galeriji Pasaža, Radovljiška graščina na LInhartovem trgu v mesecu maju 2021. Vabljeni k ogledu!
Zapisnik-žiriranja-Piran-in-soline_2021
V imenu selektorja in organizacijskega odbora čestitmo nagrajenim kolegom-fotografom in prav tako tistim, ki imajo sprijete fotografije.
Naš kolega Damijan Janežič nam je opisal naš foto izlet. Vabljeni k branju!
Leto 2020 je bilo nekaj posebnega. Zaradi koronavirusa so prireditve in izleti kar po vrsti odpadali. A upravni odbor Fotografskega društva Radovljica s predsednico Vido se ni dal zmesti. Sprejel je sklep: ‘’Tako kot vsako leto, bomo tudi letos organizirali fotografski izlet.’’
To se je zgodilo v soboto, 3. oktobra, ko smo se v zgodnjih jutranjih urah odpravili na lov za lepimi posnetki na Obalo. Tja smo se odpeljali z izposojenim kombijem, s Tomažem za volanom. Nista minili niti dve uri, ko smo bili na Obali. Dopoldne smo obiskali Piran, staro pristaniško mesto z ostanki srednjeveškega obzidja. Ozke ulice s strnjenimi hišami, ki se od cerkvene vzpetine spuščajo proti osrednjemu trgu ob obali in poudarjajo njegov mediteranski značaj. Svetovljansko obmorsko mesto, ki se je razvijalo pod vplivom bližnjih Benetk, velja za eno najpristnejših in najbolj fotogeničnih
mest na obali Jadranskega morja.
Pravzaprav vreme ni kazalo prijaznega obraza, pa vendarle spet ne tako kislega, da bi ne mogli posneti nekaj dobrih fotografij. V parih smo se porazgubili po mestu in beležili trenutke skozi fotografski objektiv. Povzpeli smo se na srednjeveško obzidje, Jurijev zvonik in se ustavili v piranskem akvariju. Seveda nismo zaobšli trga s spomenikom slavnemu Pirančanu, skladatelju in violinistu Giuseppeju Tartiniju.
Po polurni plohi in opoldanski kavici smo se odpravili v Krajinski park Sečoveljske soline, kjer si preteklost in sedanjost še vedno podajata roko. Pradavni, ekološki način pridobivanja soli, ne ovira rastlinstva in živalstva, da ne bi zavzeli tistih delov, ki jih človek ne uporablja več. Zapeljali smo se do mejnega prehoda Sečovlje in se od tam sprehodili po južnem delu solin. Romantične hiške, prebivališča nekdanjih solinarjev počasi načenja zob časa. Kanali so presušeni, pa vendar tudi takšni dajejo dom mnogim rastlinam in pticam.
Ko je popoldansko vreme pokazalo vedrejši obraz, smo se na poti nazaj ustavili še v naravnem rezervatu Škocjanski zatok. Nastal je na meji med morjem in kopnim, kjer sta se reki Rižana in Badaševica nekdaj izlivali v morje. Je zadnja priča otoške preteklosti Kopra in največje slovensko polslano mokrišče, ki je danes spet naravni biser. Je oaza miru na pragu mesta Koper, privlačna za vse, ki želijo spoznati in doživeti naravo. Med glavnimi privlačnostmi za obiskovalce so rekreacija in sprostitev v naravi ter izjemna naravna pestrost. Sorazmerna majhnost območja in opremljenost s posebno
infrastrukturo za opazovanje narave in ptic pritegne ljubitelje narave. Ker se je dan začel počasi prevešati v večer in je sonce poljubilo morje, se je naš fotolov zaključil. Prva oktobrska sobota je bila za dve dekleti in šest fantov nabita z rekreacijo in fotografsko ustvarjalna. Poslovili smo se od Obale in se odpravili proti Gorenjski, kjer se je naše celodnevno druženje končalo.
Dodaj odgovor